ŽIVA KNJIŽNICA

V četrtek, 23. 10. 2025, smo se udeležili dogodka Živa knjižnica, ki je potekal v knjižnici Otona Župančiča. Dogodek je organiziralo Društvo študentov medicine Slovenije v sodelovanju z zaposlenimi v knjižnici. Dogodek se je začel ob 16.00 in trajal dve uri. Potekal je tako, da si lahko prisedel h kateremu koli izmed sedmih ljudi, ki so prostovoljno sodelovali, in delili svoje različne življenjske izkušnje. Ko si prisedel si se lahko prosto pogovarjal, poslušal in spraševal. Ko si menil, da si izvedel vse, kar te je zanimalo, si vstal in se pridružil drugi skupini.

Pogovarjal si se lahko: z Anjo Novak, igralko in pisateljico, ki v svojem umetniškem izrazu pogosto raziskuje temo motenj hranjenja, kar je močno zaznamovalo njeno osebno in ustvarjalno pot
z Borisom Kobalom, igralcem in režiserjem, ki se skozi svoja dela razkriva kot prefinjen satirik, komik in opazovalec družbe ter je pred kratkim spregovoril o vplivu medijev na svoje duševno zdravje
s Katko Bogataj, pisateljico in športnico, ki ima ženo in hčerko ter se je v svojem življenju soočala z veliko obsojanja in neprijetnimi pogledi
s Klaro Čampa, mamo, ki se je v mladih letih soočila s težko preizkušnjo – diagnozo raka pri sebi in pri svoji mami, danes pa ceni vsak nov dan in vsak trenutek
z Marjeto Herksel, vodjo pogrebne službe, ki se vsak dan sooča s smrtjo in svoje poslanstvo vidi v sočutni pomoči ljudem ob izgubi bližnjih
z Nalom Kocjanom, mladim LGBT-aktivistom, ki na družbenih omrežjih deli svojo izkušnjo transspolne osebe in govori o občutkih, ko se počutiš, kot da si v napačnem telesu, ter o veselju, ki ga občutiš, ko te nekdo prvič pokliče z imenom, ki ga čutiš kot svojega
z Nastjo Holc, pedagoginjo v zaprtem delu Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob, ki zapornike spodbuja k izobraževanju, delu in osebnemu razvoju

Najprej sem prisedla k Marjeti Herksel, vodji pogrebne službe. Bila je starejša gospa, ki je kljub svoji nenavadni službi nasmejana in je izžarevala veliko dobre volje. Smrti ne vidi kot nekaj, česar bi se morali bati, temveč kot del življenja, del kroga, in se jo je naučila sprejeti. Takšen pogled je razvila po smrti svoje matere, ki jo je močno prizadela, ampak ji je bilo veliko lažje s pomočjo bližnjih. Omenila nam je tudi, da v zadnjem času primanjkuje glasbenikov za pogrebe, in da če iščemo službo in znamo igrati inštrument, je vredno razmisliti, če bi to delali. Njena služba se mi zdi zelo posebna, njen pogled na smrt pa navdihujoč. Nato sem se pogovarjala z Nastjo Holc, pedagoginjo v zaporu Dob. Njeno delo je izjemno pomembno, saj pomaga ljudem, za katere so mnogi že izgubili upanje. Dela z zelo različnimi posamezniki, ki so v zapor prišli po različnih življenjskih poteh. Z nekaterimi je sodelovanje lažje, z drugimi težje, a kljub temu jo delo, čeprav je zelo naporno, močno izpolnjuje. Naslednja sogovornica je bila Klara Čampa. Njena zgodba se je začela z diagnozo raka pri njeni materi, zaradi česar je začela opažati podobne znake tudi pri sebi. Sledili so težki pogovori z bližnjimi in hčerkama ter dolgotrajno zdravljenje z odstranitvijo dojk. Ta pot je prinesla veliko solz in skrbi, a tudi nov pogled na življenje. Danes vsak dan vidi kot blagoslov, saj nikoli ne veš, kdaj bo tvoj zadnji. Za konec sem imela priložnost govoriti še s Katko Bogataj. Njena zgodba govori o življenju pripadnice skupnosti LGBTQ+. Spregovorila je o žaljivih komentarjih neznancev, presenetljivo pogosto mladih, še posebej zdaj, ko svojo zgodbo deli na družbenih omrežjih. Naučila se jih je ignorirati, čeprav niso vedno lahki. Na žalost se s podobnimi komentarji srečuje tudi njena hčerka, vendar ji Katka in njena žena nudita varen prostor za pogovor in podporo.

Dogodek se je s tem zaključil. Bil je zelo zanimiv in mi je omogočil, da sem svet spoznala z drugačnimi očmi. Dal mi je tudi navdih, da bi kaj podobnega lahko organizirali na naši šoli, da bi tudi drugi dijaki dobili priložnost spoznati nove življenjske zgodbe in poglede.